Predstavitev predstav

PLES JE MOJA JOGA

Predstava klasičnega indijskega plesa Bharat Natyam popelje v mistični svet Indije.

 

Nivedita Badve, Vesna Jevšenak in plesna skupina Nataraj so upodobile Šivo - jogija vseh jogijev in prvega med plesalci, ki z jogo in meditacijo dosega svoj notranji mir in ravnovesje.

Moška (tandava) in ženska oblika plesa (lasya) skupaj predstavljata ravnovesje, celoto. Ko Šiva doseže notranji mir, preide na naslednjo stopnjo obstoja - ljubeče partnerstvo.

 

S pozornim opazovanjem in poslušanjem boste začutili njegovo nežnost in odločnost, vzvišenost in prijaznost, brezpogojno ljubezen do bivanja in obstoja.

 

Recenzija predstave v Paradi plesa

 

 

SEDEM ZGODB

 

Video: https://youtu.be/1lZ__Jb0kv8


Plesalke plesne skupine Salam Ghazeea so po navdihu pesnitve perzijske epske pesnitve Haft Paykar iz 12. Stoletja (avtor: Nizami Ganjavi) zaplesale sedem plesnih točk ter tako prikazale sedem zgodb in razpoloženj s pomočjo sedmih barv. Zgodba je umeščena v druženje žensk pred poročnim obredom, kjer si pripovedujejo zgodbe.

 Recenzija predstave v paradi plesa

 

NEKAJ V NJENEM PLESU


Navdih za plesno predstavo je bila knjiga Wendy Buonaventura Something in the way she moves. Avtorica v njej raziskuje, kako vpliva ples na vlogo ženske v družbi. Predstava v treh delih preigrava arhetipe orientalske plesalke. V prvem delu se prepletajo različne zgodovinsko-fantazijske plesne interpretacije družbene vloge ženske, od skrivnostnih svečenic v templju boginje Izide do živahnih žensk s podeželja, vzvišenih ženskih vladaric in božanstev, ki so navdihovale filmsko industrijo tako Egipta kot zahoda. Drugi del prikaže egipčansko žensko kot je - prvinsko in močno. Njeno intimno doživljanje in izraznost v plesu, njen notranji dialog, poln žalosti in hrepenenja ter njeno pojavnost v egipčanski družbi. V tretjem delu orientalski ples preraste v sodobno estetsko umetnost. Prvinsko, prizemljeno gibanje se razvije v stilizirano, prefinjeno in elegantno plesno tehniko, navdihnjeno z zahodnimi plesnimi tehnikami in predstavami o orientalskem plesu, pri tem pa ohrani orientalsko izraznost ženskega telesa

 

 LUNIN SIN

 LUNIN SINLUNIN SIN

Zgodba O volji do moči in neki ukani

Lunin sin je mitična zgodba o otroku, ki ga ciganska mati izprosi pri Luni. Ta je zvito bitje, dečka ukrade, 'posveti' sebi in ga vzgoji v formo brez vsebine. V Luninega sina, v katerem se manjko človeške krvi razvije v lakomno, volčjo naravo. Vajen samoumevnosti, fant Aglibol odrašča v okrilju spreminjajočih se Luninih sil, enkrat meglic, spet drugič ljudi-lutk.

Toda v Aglibolu ostaja vrojena človeška razpoka: neke noči se zaljubi v cigansko deklico, magično princeso Frasquito. Posesivni Luni izdajstvo ni po godu. Ves trud zaman, Frasquita in Aglibol se zbližata in Aglibol prestopi mejo materine tolerance. Takrat Luna pokaže svoj pravi obraz, sina bi raje prepustila smrti kot drugi ženski. Prelevi se v črno in grozljivo božanstvo, uroči Frasquito.

Aglibol je postavljen pred nemogočo izbiro: če mu Luna vzame vse, kar je njenega, ali mu preostane še kaj drugega kot vdaja, ali pač poguba in pozaba?

Ali je v njem še kaj drugega od volčje narave?

O predstavi

Lunin sin se je najprej rodil v ideji plesalke in plesne pedagodinje Vesne Jevšenak ter kliničnega psihologa Dušana Enove. Ta si je zgodbo zamislil kot estetizirano ilustracijo poti, ki jo prehodijo bolniki s kroničnimi telesnimi boleznimi, denimo pri levkemiji: od bolezni do transfuzije oz. presaditve kostnega mozga. To je bila zgodba na osi prehoda od »dionizičnih, k apoloničnim vrednotam«. Ta izvorna ideja je povezovala ples, glasbo in poezijo, temeljila je na pesmi španskega lirika Federica Garcia Lorce Hijo de la Luna.

Od prvotne zasnove je preteklo precej lun, ideja pa je doživela kopico kreativnih transfuzij in šla čez več faz poenotenj. Zgodba se je dvignila, razvila in temačno razbohotila pod prsti scenaristke Eve Mahkovic, glasbo je napisal Peter Žargi, režijsko oko pa posodil režiser in publicist Urban Zorko. Kostumografijo je zasnovala in sešila Nina Štajner, izrazni ples je likala in dograjevala koreografinja Urša Rupnik. Plesni projekt je ostal pod izvornim okriljem in usmeritvami koreografinje Vesne Jevšenak. Ta je združila sile s članicami plesnega društva Salam Ghazeea, solisti Tomažem Bausom (Lunin sin), Majo Marinšek (ciganska princesa) in Mihaelo Wabra Kucler (ciganska mati). Ustvarili so mešanico orientalskega plesa, tanga in flamenka, z glavnim poudarkom na izraznosti: predstavo, ki se torej precej razlikuje od prvotne ideje izvedbe, a ne zapušča izvorne tematike prehoda vrednot.

 Recenzija predstave

KARAVANA PLESA

Karavana plesa

V eno in polurni plesno-igrani predstavi KARAVANA PLESA vas bomo popeljali v svet plesnih kultur različnih narodov Orienta. V obliki zgodbe bodo predstavljeni folklorni, klasični in moderni stili plesov Orienta. 

Zgodba govori o karavani, ki potuje skozi prostor in čas od Indije, preko Arabskega polotoka, Egipta, pa vse do španske Andaluzije. Na svojih postankih karavana zaživi ter nam postreže s plesnimi utrinki. Na koncu karavana pripotuje na sodobni oder, kjer plesi doživijo transformacijo in postanejo odrska umetnost brez kulturnih meja. 

Z ogledom predstave boste spoznali kako pester je lahko orientalski ples. Predstavljajo se vrsta folklornih stilov (indijski Punjabi, beduinski Dahiyye, arabski Khaligy, obredni Zaar, egipčanski Baladi, ribiški Manbooti, dvorni Mowashahat), dva klasična stila (klasični indijski ples Bharat Natyam, klasični orientalski ples) ter modernejša »fusion« stila (flamenco oriental, Bollywood). 

Folklorni plesi Egipta izhajajo iz tradicionalnih ljudstev in so bili sestavni del porok, drugih praznovanj in obredov. Danes delimo folklorne plese Egipta na nekaj splošnejših plesnih stilov, kot so Saaidi (ples s palico), Fellahi (ples kmetov), Beduin (ples nomadskih ljudstev), Manbooti (ples ribičev), Ghawazee (ples ciganov) in Nuba (ples nubijskih plemen). Orient je mnogo širši pojem kot samo Egipt. Pojem folklora Orienta tako zajema tudi plese ostalih dežel Orienta, npr. Saudska Arabija in Indija. 

Klasični orientalski ples je mešanica različnih plesnih tradicij, kjer se pojavljajo elementi indijskega, perzijskega ter turškega plesa, egipčanske tradicije in evropskih plesnih elementov. Je izpiljena in prefinjena plesna tehnika na osnovi različnih plesov Orienta uporabljena v sodobni odrski plesni umetnosti. Zravnanost in dostojanstvo izvirata iz azijskega porekla, gibi glave, rok in dlani iz indijskega izročila, gibčnost hrbtenice pa iz turške tradicije. Zahodnjaški element je tančica, s katero se dandanes začne vsak plesni nastop. Z izravnano in graciozno držo, z rokami nad glavo klasični orientalski ples sledi baletnemu idealu. 

Moderni orientalski ples išče skupne točke z drugimi plesnimi stili kot so indijski folklorni (Punjabi) ali sodobni plesi (Bollywood), španski flamenko, klasični balet in drugi ter se z njimi povezuje v moderne »fusion« oblike plesa, čemur lahko rečemo tudi odrska transformacija plesa. 

Posebna zvrst je indijski klasični ples Bharat Natyam, simbol lepote in estetske popolnosti. Kot filozofija je stremljenje človeške duše za ideali, kot vera je človekovo iskanje najvišjega in želja po združitvi z njim, kot znanost je namen doseči popolnost telesne tehnike in giba, kot poezija je simbol ritmične lirike. Ples prihaja iz južne Indije, države Tamil Nadu. Je eden najstarejših in najbogatejših klasičnih plesov Indije. Njegova starodavnost tiči v mitološkem in zgodovinskem poreklu, ki sega tri tisočletja nazaj v preteklost.