ples

 KAJ JE PLES?

Ples je gibanje v prostoru in času. To gibanje je časovno neprekinjena celota, ki se zavestno dogaja v prostoru, ki ga doživljamo celovito, na primer plesna dvorana ali oder, pravi Kos (1982). Osnovni material za ples sta ritem in gibalni vzorec. Dodaja, da tempo, trajanje, poudarke in ritem zaznavamo kot dinamiko plesa, ki je lahko določena z glasbo ali pa jo določa plesalec sam v tišini, na primer z bitjem srca, dihanjem, doživljanjem. Ples povezuje telo in dušo v eno, saj z gibanjem laže navežemo stik s samim seboj. Ples je lahko čaščenje, obred, molitev, zdravljenje ali iskanje sebe. Lahko je spontan, improviziran ali koreografiran oziroma naučen. Lahko je solo ali skupinski, moški, ženski ali mešani. Ples ima klasične, folklorne, obredne in družabne oblike. Je oblika človekovega izražanja z gibi v neki ritmični strukturi, v prostoru in času (Kos, 1982).

Verjetno najpomembnejša zgodovinska knjiga o plesu je knjiga Kurta Sachsa z naslovom Zgodovina plesa (1963). V njej avtor navaja, da »je ples mati vseh umetnosti, ker ples živi v času in prostoru. Ritmične vzorce gibanja, plastični občutek za prostor, predstavitev videnega in izmišljenega sveta – vse to je človek ustvarjal, še preden je uporabil kamen ali besedo.« (Sachs, 1963, 3.) Avtor pojasnjuje, da sta v plesu ustvarjalec in stvaritev eno. Kenkova (1981) prav tako navaja, da je imel ples od nekdaj obredni značaj. Ljudje so plesali ob veselih ali žalostnih dogodkih, tudi ob praznikih, s plesom so ljudje častili bogove. Ples je bil ljudem v različnih obdobjih različno pomemben. Kosova (1982) meni, da se v plesu izražamo z gibom, s katerim ponazarjamo notranja nagnjenja v umetniškem izrazu plesa. Z gibanjem izražamo vse tisto, kar se v glasbi izraža s toni in zveni, pri literaturi pa z besedo. Gibanje pri plesu predstavlja celoto. Če v plesu nekaj povemo, to povemo s celotnim telesom, z vsem, kar smo in imamo.

Kosova (1982) razlaga, da korenine plesa izvirajo iz simptomatskega izraznega gibanja. To gibanje lahko opazujemo pri otrocih, ki svoja čustva zelo jasno opremijo z gibanjem celotnega telesa, kretnjami, izrazom na obrazu in z glasom. Odrasli smo sicer bolj zadržani, vendar v čustveno intenzivnih trenutkih reagiramo podobno, na primer ob zelo veseli ali zelo žalostni novici. Ko ob ritmičnem gibanju začutimo užitek in ga želimo oblikovati ter dati v prostor, se pojavi ples. Ples ni lasten samo ljudem, plešejo tudi človeku podobne opice (Sachs, 1963). Gib kot izrazno sredstvo ima tudi simbolični pomen, kar pomeni, da ni več čustven, kot je bilo simptomatsko gibanje. Takšno gibanje ima različno kakovost napetosti, linije, žarišča, skrčenosti ali razpršenosti in projekcije.

Kosova (1982) navaja, da nas proces abstrahiranja, posplošenja in odmišljanja nebistvenega ter osredotočenja na bistvo popelje od giba do plesa. To pomeni posplošenje čustev in občutenj ter preoblikovanje vsakdanjih gibov tako, da postanejo izrazno sredstvo plesa. V plesu ne doživljamo dejanskega čustva, ampak ga izrazimo v njegovi gibalni obliki. Ples je simbol pojava čustva. Lahko je abstrakten ali prikazuje zgodbe. Zagorčeva (2001, 10) opisuje, kaj vse je lahko ples: »Ples je radost gibanja, je govorica telesa ob ritmu, ob glasbi, v tišini, je del kulturne izobrazbe vsakega posameznika in del kulture naroda, je izborna športna panoga, najlepši dvoranski šport, je mati vseh umetnosti, je pot do sebe.« Štravs (2001, v Zagorc 2001) navaja, da je ples odsev žive govorice človeka in njegovega bivanja. S svojim gibanjem, pesmijo in glasbo človek izraža svoja občutja. Ples obstaja od vekomaj in za vedno. Espenak (1981, v Payne 1990) navaja, da lahko s pojmom ples poimenujemo celoto telesnega izražanja. Dokler gib, gesta ali pozicija telesa – drža, predstavljajo komunikacijo s seboj, vodjo ali skupino, je to gibanje ples.